O meni
Uradno Anton, rajši sem Tone. Najraje se predstavim kot pevec, pevec z izredno širokim repertoarjem. Seveda sem operni pevec, ker pojem v operi, kjer sem tudi zaposlen, in ker mi je operna glasba zelo blizu. Lahko rečem, da sem glasbenik, ker sem tudi trobentač in kontrabasist.
Pomembno vlogo v mojem življenju predstavlja študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer sem zaključil Magistrski študij in s tem pridobil naziv Magister Akademski glasbenik pevec. S tem nazivom sem tudi izpolnjeval pogoje za sprejem v službo v kolektiv opernih pevcev v SNG Opera in balet Ljubljana.
Pokaži več
Prvi moj stik z glasbo je bil, ko sem z 10 leti začel igrati trobento v Pihalnem orkestru Alples. Poučeval nas je profesor Mišković, vendar ne kot v pravi glasbeni šoli, ampak samo za potrebe igranja v orkestru. In obenem smo fantje v domači vasi imeli vaški ansambel, kjer sem začel tudi peti. Takoj sem videl, da imam dober glas. Takrat sem pel narodno zabavne skladbe, ne operne arije, to je prišlo kasneje, ko sem se začel učiti solo petja na Glasbeni šoli v Škofji Loki.
Bil sem že veliko starejši, ko sem sedel v šolsko klop glasbene šole Škofja Loka, da se naučim solo petja. Tam sem pri profesorici Veri Mlejnik naredil svoje prve korake v glasbenem izobraževanju, kjer sem prvič pel slovenske samospeve, tudi kakšna arija je bila vmes, in sem ugotovil, da imam glas tudi za kaj več, za kaj zahtevnejšega. Pevsko izobraževanje sem nato nadgrajeval pri profesorju Matjažu Robavsu v Šentvidu nad Ljubljano, ter nazadnje na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri odlični profesorici Pii Brodnik.
Poleg poslanstva, ki ga narekuje naziv Magister Akademski glasbenik pevec ter igranja trobente delujem tudi v kvartetu Ultima s katerim pojemo ob različnih priložnostih, tako na pogrebnih slovesnostih kot obletnicah in podobno. Nastopam pa tudi v duetu s harmonikarjem Nejcem Jemcem, kjer zapojem, zaigram trobento in kontrabas ob različnih priložnostih. Glasba, ki jo ustvarjava je za dušo, ko se še bolj lahko približaš poslušalcem. Popevke, dalmatinske, slovenske ljudske in narodnozabavne pesmi imajo vedno dober odziv.
Več o meni v obsežnem Intervju Anton Habjan - Zbornik Železne niti 2017
Pokaži manj
Še nekaj o mojem pevskem glasu - baritonu
Del magistrske naloge za naziv Akademski glasbenik
Besedo bariton prvič srečamo v poznem 15. stoletju, predvsem v povezavi s francosko sakralno polifono glasbo, vendar kontekst, v katerem je takrat uporabljen ta izraz, nima nobene povezave z današnjim poimenovanjem baritonskega glasu. Do konca 18. stoletja se baritonske vloge karakterizirajo kot basovske. Kot primer tega lahko navedemo baritonske vloge v operah in oratorijih Georgea Friedricha Händla, vloge grofa Almavive v Mozartovi Figarovi svatbi, Papagena v Čarobni piščali idr.
Pokaži več
19. stoletje je prineslo precejšnjo spremembo v opernem slogu. Razvoj bel canta je pripeljal do tega, da se je bariton ločil kot posamezni glas. Med najbolj znane skladatelje, ki zaznamujejo bel canto pevsko tradicijo dolgih, tekočih in povezanih melodijskih fraz, štejemo Gioacchina Rossinija, Gaetana Donizettija, Vincenza Bellinija in tudi mladega Giuseppeja Verdija oz. njegova zgodnja operna dela. Figaro iz Rossinijevega Seviljskega brivca se pogosto šteje za prvo pomembno vlogo, ki je bila napisana za baritonski glas, čeprav je bila tudi ta podpisana z basovskim imenom.
Okoli leta 1830 so se v programskih listih in partiturah začeli pojavljati izrazi, kot so primo basso (prvi bas), basse chantante (spevni bas), basso cantabile. Šele v letih 1845/1846 se je v napovedniku za karnevalsko sezono gledališča La Fenice v Benetkah prvič pojavila beseda bariton.
Pokaži manj
